FeFi RETRO

Filmi bodo za brezplačen ogled dostopni od 23. do 28. aprila 2024.

Majda Širca

Kot filmska kritičarka je s prispevki in knjigami bistveno prispevala k razumevanju italijanskih mojstrov Federica Fellinija in Piera Paola Pasolinija v slovenskem prostoru, sicer pa se je kot umetnostna zgodovinarka velikokrat posvečala robnim filmskim temam, kot so avantgardni in eksperimentalni filmi, ali pa v polje filmskega razmišljanja potegnila teoretsko neraziskane teme, na primer hongkonški kung fu film. Z oddajo Povečava je postavila nove standarde na RTV Slovenija in skozi film osvetlila številne tabuizirane, boleče teme slovenske in jugoslovanske družbe ter si prislužila številne nagrade: pet viktorjev za najboljšo TV-oddajo in Tomšičevo nagrado.
V svojem političnem delu je aktivno sodelovala pri ubranitvi pravice do splava in svobode do odločanja o lastnem telesu ter uvedbi kvot v izrazito maskuliniziranem poosamosvojitvenem političnem prostoru, pa tudi najbolj odločno doslej zagrizla v kislo jabolko urejanja avdiovizualnega ter s tem filmskega področja s številnimi politikami in ukrepi.

S svojimi dokumentarci se je zakopala v arhive in zgodovino ter odkrivala velikokrat neznane ali pozabljene teme in osebnosti, predvsem ženske, ki so se s svojo ustvarjalnostjo in zavzetostjo borile za enakovredno mesto v družbi (Ženska, 1. del [2015], Ženska, 2. del [2016], Druga koža [2018] in Tri generacije: Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica [2021]), z lucidnimi in z arhivskim filmskim gradivom prepredenimi raziskavami fašizma in antifašizma (7 grehov in vrlin [2017] in Požig [2020]) pa se je zoperstavila poskusom reinterpretacije zgodovine.

Majda Širca je na RTV Slovenija v obdobju med leti 1989 in 1997 kot avtorica, voditeljica in novinarka ustvarila približno sedemdeset televizijskih dokumentarnih oddaj Povečava (Blow up), ki so filmsko umetnost obravnavale v luči socioloških, kulturoloških, likovnih, antropoloških in historičnih družbenih razmerij, družbo pa kontekstualizirale in reflektirale s pomočjo filmskih podob. Epizodo Ženska, v kateri izhaja iz različnih vlog in upodobitev žensk v slovenskem filmu in skozi njih širi analizo na položaj žensk v družbi, je nastala leta 1995.

Oddaja je predvajana z dovoljenjem avtorice, režiserja Slavka Hrena in producenta RTV Slovenija.

Dva dokumentarna filma izhajata iz sedmih grehov in sedmih vrlin, videnih prek dvoumnosti in različnih asociacij.

V prvem delu filma je napuh viden skozi minljivost, ki jo kot madež skriva Holbeinova slika in tudi zgodovina ladje Galeb. Razumnost je interpretirana na primeru spodletelega atentat na Mussolinija v Kobaridu leta 1938. Kot ustvarjalko smisla prepoznavamo lenobo v zgodbi o filmskem avtobusu; pohlep osvetljuje črna luknja na naši najbolj sporni investiciji; požrešnost je predstavljena z bizarno zgodbo o prenažrti želvi Gabriela D’Annunzia in s filmsko zgodbo o revežu, ki se enkrat in edinkrat zares naje. Zmernost utemeljuje neizmernost naših nekdaj močnih podjetij; v pravičnosti pa se dokumentarec dotakne nepravične smrti zakoncev Hribar z gradu Strmol.

V drugem delu filma je ljubezen videna skozi zgodbo o med drugo vojno ukradenem otroku, ki je bil razpet med dve mami. Srčnost je izpeljana skozi spomin na jamarja, edinega Slovenca, ki se je srečal s Freudom; pohota pa razkriva marionetno republiko Salò, ki jo je po kapitulaciji Italije s Hitlerjevo pomočjo ustanovil Mussolini. Upanje je zgodba o zanosnem nastanku Nove Gorice in dejstvu, da stoji na mestu mrtvih. Zavist sproži spomin na nekdanjo državo; vera pa odpre enigmo Kraljeve in Pengovove upodobitve Karla Marxa med neverniki in Lenina med izdajalci. »Ne jeza, temveč brisanje jeze je greh« zaključi edini preživeli Slovenec najbolj brutalnega koncentracijskega taborišču v Jasenovcu.

Če je vrlina obvladana želja, greh pa želja, ki gre predaleč in stopi prek meje, ne moreš kaj, da se ne bi spraševal o naravi meja, o robovih in o dvoumnostih, ki nastanejo ob temeljnih vprašanjih kaj je prav in kaj ni. Zame je to večen izziv, ki sem ga tokrat preverjala skozi sicer že zaprašene pojme grehov in vrlin na način, da sem stvari postavljala v različne kontekste in pred različne preseke vzrokov. Seveda pa pri tem projektu ni umanjkal še ključni osebni izziv, kako podirati meje tudi znotraj dokumentarnega filma takrat, ko se s pomočjo klasičnega filmskega jezika podpira in odpira tudi težko otipljive etične pojme.

Scenarij in režija: Majda Širca
Producent: Jani Kovačič
Direktor fotografije: Jure Nemec
Glasba: Borja Močnik
Montaža: Zlatjan Čučkov
Oblikovalec zvoka: Robert Sršen
Snemalec zvoka: Frane Povirk, Samo Kozlevčar
Snemalec: Jure Nemec
Operaterja stedikema: Ergyn Žjeći, Sebastjan Oblak
Asistent kamere: Alex Veršnik, Primož Novak
Osvetljevalci: Boris Orehek, Andrej Jelnikar, Franc Gradišar
Grafični oblikovalec: Simon Luznar
Produkcija: RTV Slovenija

Dokumentarni film Druga koža obravnava oblačilno kulturo skozi čas. Zajema številne sloge oblačenja v različnih družbenih kontekstih. Obleka ne le ščiti, ampak vedno govori. Skriva, odkriva, zapeljuje, nagovarja in umešča. Kako in kaj oblačiti, je vedno stvar kulture in družbe, zato se film dotakne najrazličnejših oblačil. Hkrati odpre teme seksizma, telesa, tradicije, mode in drugih tem, ki se navezujejo na ekonomske in družbene razmere pri nas.

Scenarij in režija: Majda Širca
Producentka: Tjaša Redžepovič
Direktor fotografije: Jure Nemec
Montažer: Zlatjan Čučkov
Oblikovalec zvoka: Marjan Drobnič
Snemalca zvoka: Samo Kozlevčar, Frane Povirk
Snemalec: Žiga Ropret
Osvetljevalec: Boris Orehek
Produkcija: RTV Slovenija